Jakončič

Skozi čas

Družina

Leta 1847 sta Mihael in Carolina Jakončič ponovno oživela kmetijo. V Kozani sta zasadila prvi strnjen vinograd in s tem hote ali nehote zapečatila razvoj kmetije. Želela sta razširiti ponudbo pridelkov, saj sta slutila, da postaja briško vinarstvo vse bolj donosna dejavnost. Gradile so se nove ceste, tudi železne, odpirali so se novi trgi. Takrat verjetno nihče ni slutil, da bo vinograde v kratkem prizadela trsna uš. Sledile so zaporedne vojne vihre in jih pahnile skozi težke življenjske preizkušnje.

S pomočjo trsnih cepljenk jim je uspelo omiliti izpad pridelka, kar precej iznajdljivosti pa je bilo potrebno za stalno prilagajanje novim trgom, saj je vsaki vojni sledilo premirje in novo risanje državne meje. Brda so bila del Avstro-Ogrske, Italije, Nemčije, Jugoslavije, Slovenije... Sin je le redko lahko prodajal istemu kupcu kot njegov oče, beležke z imeni najboljših odjemalcev niso veljale dosti več kot nekaj let, kvečjemu desetletij.

Naročilo iz leta 1939 - ovojnicaNaročilo iz leta 1939 - pismo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz roda v rod se je prenašala le ljubezen do zemlje, ki nam je pomagala, da smo preživeli kot kmetija in kot družina.

 

Igor Jakončič pravi:

»Kmetijo sem prevzel od mame Sofije, ki je kot vdova s tremi majhnimi otroci od leta 1945 sama ohranjala vitalnost kmetije. Kasneje sva z ženo Danico videla možnost širšega prodora v vinski svet predvsem z butičnimi vini. Globoka želja po doseganju visokokakovostnih vin je tudi oba sina usmerila v univerzitetno izobraževanje na področju vinarstva in vinogradništva.

Sledile so najvišje medalje in priznanja z mednarodnih ocenjevanj doma in po svetu. Vsako visoko priznanje je postala naša duševna hrana. Vedeli smo, pot je prava. Danes ugotavljam, da se pot nikoli ne konča, vsak letnik je nov začetek, nova preizkušnja, nov izziv in vsako trgatev pričakujem trepetaje in vznemirjeno kot takrat, ko sem imel prvi šolski dan. To je čar našega življenja.

Mislim, da so vinogradniške izkušnje in kletarske veščine, prepojene s stalnim iskanjem dovršenosti, dota, iz katere črpa in ki jo istočasno nadgrajuje vsaka naša nova generacija.«